Sem babica in pogosto imam pri sebi dve vnukinji. Saj veste kakšni so otroci, polni energije in vedno kuhinja poskrbi, da nam ni dolgčas, napreč naše dve zlati vnukinji zelo radi pečeta piškote. Če otroka pustite pred računalnikom ali televizijo več ur, potem ne pričakujete, da bo z vami prijazen, dobre volje, ker enostavno ne more biti, ker je znerviran, tega pa ni kriv sam, ampak smo krivi mi.
Pri meni je kuhinja rezervirana za kuhanje in za obroke, ko skupaj pojemo. Nikoli se še ni zgodilo, da bi moje dve vnukinji jedle pred televizijo. Sem pa že videla, kako otroci igrajo igrice, mame pa jim nosijo hrano. Bila sem zgrožena.
Pri nas ima kuhinja posebni čar, povedala vam bom, kako poteka pri nas dan. Ko vnukinji priletita k meni v naročje, se prvo malo pocrkljamo, potem pa že pride na vrsto kuhinja. Tako odpremo knjigo in vnukinje z mojo pomočjo izberejo sladico, katero bi tisti dan pripravile. Velikokrat se zgodi, da nimam vsega doma, kar potrebujejo, zato skočimo skupaj v trgovino po sestavine. Nato doma začnemo čarati, pripravljati, mešati, moja kuhinja je na koncu vsa razmetana, a prinese toliko smeha, da to vse prevaga. Moje dve vnukinji so meni vse na svetu, neizmerno jih imam rada, skupaj se toliko nasmejimo, pri meni so le redko slabe volje, edino takrat, ko se ne počutijo dobro zaradi zdravja.
Včasih ne morem poslušati babic, kako kritizirajo svoje vnuke, kako so razvajeni, kako nič ne počnejo, potem pa te iste babice vidim, kako imajo pri sebi vnuke in se za njih popolnoma nič ne zmenijo, le ko se je potrebno kregati. Seveda ti otroci ne dajo mira, ker jim je dolgčas, kuhinja je idealna, da lahko otroka tudi povabite, da vam pomaga. Na koncu bo ta otrok slej ko prej postal dobre volje.