Nikoli v življenju se še nisem sprehajala po temi v gozdu. Tokrat je to idejo dal moj dragi fant in rekla sem si, da to zna biti lepa izkušnja. Seveda je prišla v poštev ročna svetilka, brez nje ne bi nikoli šla v temni gozd. Najprej, ko sem pomislila, kako je v gozdu ponoči, sem se prestrašila, potem pa sem si rekla, da bi razočarala fanta, če ne bi šla, zato sem zbrala pogum in se držala dogovora, da se dobiva zvečer na naši ulici.
Že ko sem šla iz hiše, mi je prišla prav ročna svetilka, pa je bila še ulična razsvetljava, tako da sem bila v skrbeh, kako bo to šele v gozdu. Ker pa je moj fant res pravi cuker, sem ob njem pozabila na vse. Tako zelo me je zabaval, da niti nisem opazila, da sva že v gozdu. Nato pa me je presenetilo, ker se je moja ročna svetilka ugasnila. Njemu je bilo to zabavno in je ugasnil še svojo ročno svetilko. Takrat pa me je zagrabila panika. Resnično sem se bala in prosila, naj takoj prižge svetilko, ker me je bilo pošteno strah.
To sem mu zamerila, ker je bilo že dosti, da mi je ugasnila moja ročna svetilka, ne pa da je potem on ugasnil še njegovo. Tako sem se odločila, da z njim v temni gozd ne grem več. Škoda mi je bilo tega dogodka, ker do takrat sem se imela prav lepo in bi sprehod v temi še ponovila. Sedaj pa ga ne bom.
Preveč straha sem dobila, ko sem stala v temi sredi gozda. Občutek je grozen in še danes mi je žal, da je moja ročna svetilka ugasnila, ker bi lahko preživela lep večer in tega ne bi pozabila.
Kajti ne greš vsak dan v temi v gozd. Škoda, da sem rekla, da grem, ker sem doživela šok in sedaj me je gozdov prav strah.