Moje otroštvo je bilo lepo samo zaradi mojih starih staršev. Moji starši niso imeli veliko časa zame. Morala sta delati, da sta zaslužila denar, jaz pa sem bila pri starih starših. V otroških letih depresija še ni pogosta, po navadi, če se najstnik čudno obnaša temu prepisujemo puberteto.
Včasih pa temu ni tako. Zame je puberteta, da so najstniki uporniki, če pa je najstnik tih, brezvoljen, žalosten in se z ničemer noče ukvarjati, takrat bi bila tudi lahko vzrok depresija, kajti danes je svet krut in hitro te zajame občutek manjvrednosti, ne pomembnosti, da nisi ljubljen in če to starši ne opazijo, se lahko resnično razvije depresija, pri meni nikoli nisem vedela, ali imam depresijo ali sem bila na meji.
Bila sem tiha, nežna, počutila sem se nesposobno, žalostno, nisem imela veselja do življenja, vendar me nobeden ni opazil in tako sem šla skozi mladost, ne da bi bilo kaj narobe, ali da bi kdo rekel, da bi lahko bila pri meni vzrok depresija. Hvala bogu, sem imela stare starše, onadva sta mi dala topel dom, občutek varnosti, oskrbovala sta me z denarjem, naj si kaj privoščim in imela sem jih najraje na svetu. Če pomislim nazaj bi lahko rekla, da depresija ni morala do mene zaradi njiju. Oboževala se jih, kako sem ju vedno objela, ko sem prišla k njiju, če je bila depresija na pohodu, sem jih morala samo objeti in bila sem srečna. Ja enostavno sem bila takrat edino z njima srečna in ni mi bilo pomembno, kaj smo počeli, samo da sem bila z njima.
Tako depresija ni mogla do mene in zahvalim se lahko samo njima, kajti depresija pri meni, je bila skoz na čakanju, da me dobi, vendar pa sta bila onadva tista, ki sta me je rešila, čeprav tega ne vesta.