Že kot osnovnošolski deček sem rad hodil v hribe. Do končane osnovne šole sem imel opravljeno celotno planinsko transverzalo in osvojene vse dva tisočake v naših Alpah. Tako sem takoj, ko sem postal polnoleten postal tudi planinski vodnik v našem planinskem društvu in svoje znanje pohodništva samo še dopolnjeval vse do uspešnega plezalca. Strah pred višini mi je bil tuj, nobenega strahu nisem poznal, samo sam sebi sem zaupal in pa svoji opremi. Po uspešno zaključeni srednji šoli, pa sem z malo sreče in prijateljev dobil zaposlitev v podjetju, ki je opravljalo razna višinska dela. Tako sem lahko uporabil vse svoje plezalno znanje v svoji prvi zaposlitvi.
Dela nam ni zmanjkalo, še preveč ga je bilo in težko je bilo dobiti in zaposliti ljudi, ki jim višinska dela ne bi pognala straha po kosteh. Naše delo je bilo specifično, ni bilo potrebno nobeno posebno znanje, samo poznavanje plezalne opreme in brez strahu pred višino, edina dva pogoja za višinska dela. Najraje sem imel barvanje cerkvenih zvonikov in pa velikih električnih daljnovodov in oddajnikov, pa tudi montaža zunanjih senčil na stolpnicah mi je šla kar dobro od rok. Čiščenja velikih steklenih površin na stolpnicah ali pa odmaševanje žlebov, ta višinska dela pa mi niso najbolj ležala in sem se jih vedno izogibal, če se je le dalo. Višinska dela so mi bila pisana na kožo. Žal pa vse kar je dobro kratko traja. Po nesreči v gorah, kjer sem si pri zimskem plezanju poškodoval koleno in sem dobri dve uri čakal na reševanje s helikopterjem, se je v moje kosti naselil strah pred višino. Tako se je počasi končala moja prva sanjska služba.
Zdaj, ko pogledam nazaj, vem, da so bile vse moje službe sanjske, vsaka v svojem obdobju, delal sem kar sem hotel, za dušo in telo.
